
Tatjana ROJC – Premio minoranze linguistiche storiche in Italia
“Premio Ostana scritture in Lingua Madre” edizione 2018
Lingua slovena (Italia)
Biografia
Intellettuale profondamente inserita nelle vicende culturali, linguistiche e sociali della comunità nazionale slovena in Italia, Tatjana Rojc è nata a Trieste. Ha studiato lettere slovene e letterature comparate. È docente di lingua e letteratura slovena e collabora con diversi atenei. Amica di lettere dello scrittore sloveno Boris Pahor (premiato nell’edizione 2010 del Premio Ostana), è autrice di monografie, saggi e articoli critici in sloveno e italiano.
Ha pubblicato diversi libri, tra cui Le lettere slovene dalle origini all’età contemporanea, con Cristina Benussi (2004), Così ho vissuto. Biografia di un secolo 2013, con Boris Pahor, Bevo quest’aspro vino / Pijem to trpko vino. Izbrane pesmi iz Pesmarice (2008), prima traduzione in sloveno di una scelta di liriche dal Canzoniere di Umberto Saba.
Recenti sono la sua collaborazione al film documentario di Elisabetta Sgarbi “L’altrove più vicino” e la pubblicazione del romanzo La figlia che vorrei (2017).
Nel 2018 in qualità di candidata indipendente è stata eletta in Senato della Repubblica italiana come rappresentante della minoranza slovena.
Motivazione
Studiosa di lettere slovene e letterature comparate, esegeta di autori come Srečko Kosovel, France Balantič, Alojz Rebula, Miroslav Košuta e Boris Pahor, al quale ha dedicato una biografia e che la considera l’interprete più approfondita della sua opera, con i suoi saggi e i suoi romanzi Tatjana Rojc realizza una grande metafora della complessa e frammentaria realtà triestina, e si fa interprete attiva di un ponte culturale fra la letteratura slovena e italiana, contribuendo alla conoscenza e alla diffusione della narrativa slovena. In particolare il suo ultimo romanzo “La figlia che vorrei avere” (La Nave di Teseo), primo testo scritto direttamente in italiano da un autore di madrelingua slovena, è un racconto di e sul confine che, con una scrittura appassionata, a tratti lirica, centrata sui sentimenti e di sicura forza espressiva, si fa specchio di una condizione larga e condivisa: non solo quella della comunità slovena di Trieste, ma della città nel suo frastagliato insieme.
Antologia
TESTO ANTOLOGIA: SLOVENO
Trst: okoli leta 1912
Tam, kjer se začenja morje. Pravzaprav tam, kjer se morje od časa do časa prelevi v reko. Kjer Soča in Timava pospešita svoj sladkovodni izliv v Jadran in se zariše jasna, veličastna črta med sivozeleno svetlo prosojnostjo, ki se na trenutke prelije v kalno rjavino podtalnic in svetih voda, in temnozeleno gmoto Mediterana. Kjer izpod zemlje in z gora hrumi razpoloženje narave in se vali v poslednjo skrajnost svojega bivanja. Ta sladkovodni tok, ki utemeljuje sestop od lagunskega, peščenega čožotskega ribištva v slovenski ribolov, zajet v malajdo školjčnih obal od Štivana in Devina preko Sesljana, Nabrežine, Križa in vse do Kontovela, Barkovelj, Grljana in Trsta. To je, kar lahko gledaš s kraškega roba: kjer se srečata Kras in Mediteran, kjer se timijan, žajbelj, brnistra, paštni, obzidani z laporjem, in vonj po mornici prelijejo v kamen, hrast, brinje, rej in bore. Kjer je človek hibridno izbiral dvojno vlogo ribiča in kmeta za to, da je utemeljeval svoje preživetje v teh krajih, prav tu. In si s prodajanjem sadov morja in zemlje zgradil odnos z mestom, ki je nastajalo kot križanec med podeželjem in mestom, kjer ni dejanske ločnice med navadami in razvadami, ker je sestop iz zaledja proti mestu skozi stoletja opredeljeval in definiral vsakega posameznika.
Preliv voda kot stičišče dveh svetov, kjer se reka umiri, ko se spoji z morjem. Živa sladkovodnost podvodnih izvirov, starih brojev, ki spreminja plitkost mrtvega morja v sekvenco nepredvidenega rokava Sredozemlja, prehodni ris, v katerem se prepoznava slovensko obmorje: to je, kar vidiš s terasastega vrta na barkovljanski rebri, ko sedeš k pogovoru, na levi strani pa Trst in za njim Koper, ki zamejujeta Tržaški zaliv. Izpod figovca in v rahlo zasenčeni rožnatosti hortenzij. Na desni strani jasno razločiš, kje je izhodišče sladkih voda – konec ali začetek drugega sveta, sveta peščenih obal, neskončnih ravnin, sveta latinskih kadenc in običajev. In na levi odliv mesta v zalivu: Tergeste caput mundi.
Ta Tergeste je najbolje zapisan in definiran v književnosti, ki je izpostavila vse njegove značilnosti in značajske posebnosti: za Itala Sveva nihilističen, za Claudia Magrisa zaznamovan z mikrokozmosi, za Fulvia Tomizzo mesto, ki predstavlja obmejno razklanost, za Srečka Kosovela ožarjen in odprt v primerjavi z Ljubljano, za Borisa Pahorja opredeljen z grenkobo, za Dragotina Ketteja zaznamovan s presežnim in z odkritjem Mediterana, za Miroslava Košuto Trieste triste, vulgo Terst, za Jamesa Joycea karakteriziran od linguae francae, torej istrobeneškega-italijanskega dialekta in oštarijami, za Umberta Sabo vsidran v individualni umirjeni obup. In ta Trst je navdihnil tudi Charlesa Nodiera, Stendhala, Winkelmanna, Burtona, Andrića, zasidral se je vanje, tudi če so v Trstu preživeli samo kratka obdobja.
Ko se sprehodiš do konca Mola San Carlo in Trst gledaš od daleč, izstopa njegova večplastnost: avstro-ogrska arhitektura, ostanki starega Rima, slovensko zaledje, slovensko morje, istrski povojni eksodus, italijanski nacionalni (in nacionalistični) element. Ta večplastnost je zajeta tudi v tisti roži vetrov na koncu pomola: Stadt der Winde ga imenuje Veit Heinichen, naturalizirani Tržačan, morda poslednji, ki Trst zaznamuje kot svetovno prestolnico literature. Severovzhodna burja, južni veter z morja in mistral. Vetrovi kakor jeziki, ki se med seboj prepoznavajo samo na daleč, ne znajo pa poslušati drug drugega. Trst, prestolnica kave, soli, ribji trg, prestolnica Srednje Evrope, prestolnica ostrih etničnih, nacionalnih, ideoloških trenj in spopadov, emblem sveta pred in po prvi svetovni vojni, pred in po letu 1945. Prostor, kjer so že stoletja prisotne številne različice monoteističnih veroizpovedi, in obenem mesto, ki je po svojem izvoru in emporijski vokaciji izrazito laično. Mesto Edoarda Weissa, Freudovega učenca. Mesto duševnih nevroz Itala Sveva, Umberta Sabe, Marija Kogoja. Mesto, v katerem je Franco Basaglia v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja udejanjil pomembno revolucijo na področju sodobne psihiatrije in v središče postavil človeka in ne njegove bolezni ter človeka skušal izzvati iz duševno bolnega stanja z odpiranjem v družbo in svet preko umetnostne izraznosti.
V književnosti je Trst zrastel v samoreferenčni sistem, ki se naslanja na mitsko vizijo svoje nacionalne identitete, ki je očitno neenotna in ki podleže razklanosti in duševnim boleznim, simptomu modernega sveta par excellence.
To je Trst Borisa Pahorja
(tratto dalla monografia di Tatjana Rojc,
Tako sem živel. Stoletje Borisa Pahorja,
Ljubljana, Cankarjeva založba 2013)
PARTNERS
The Ostana Prize celebrates the international support received
from the UNESCO International Decade of Indigenous Languages, and from two reference institutions in the linguistic field: the ELEN network (European Language Equality Network) and the NPLD network (Network to Promote Linguistic Diversity).